Priznam! Nisem pisal tehle nekaj mesecev. Priznam tudi to, da sploh nisem imel časa… Bil sem namreč tam, kjer sem se počutil najbolje. In kaj je lahko tisto, kar te izpolni in prevzame do te mere, da lahko na vse skupaj kar naenkrat pozabiš? Lepo počasi…
Moja sanjska služba: to kar sem, učitelj športne vzgoje. Ne vem, če bi lahko še kaj drugega opravljal s takim veseljem in takim žarom. Pa je tudi lep občutek, ko znajo to otroci sprejeti točno tako kot je mišljeno. Veste, otroci vedo, kaj leži človeku na duši, kdaj se nekdo pretvarja in kakšen je človek resnično do njih. Prav zaradi tega in njih samih mi bo za vedno v spominu ostal zadnji dan našega skupnega bivanja na naši šoli. Ja, vedno bom ponosen na to, da sem lahko učil na takšni šoli pa čeprav je splet okoliščin botroval, da sem moral po tako kratkem času vse skupaj zapustiti in si pričeti iskati nekaj novega. Po pravici, sploh ne vem v tem trenutku, kako se mi je lahko to zgodilo, da sem odšel, iskanje pa tudi upam, da ne bo tako dolgo.
Kako dojame učitelj svoj zadnji dan? Sem mislil, da se bom lahko pripravil na odhod in me ne bo preveč čustveno prevzelo. Pa je že na ploščadi pred šolo bil tako lep napis: Toni, ostani z nami za vedno! Pa vsi pogledi mojih otrok, vsa nesmiselna vprašanja ”zakaj?” in prepričevanja naj ostanem… Kaj bi dal, da bi lahko.
Ta dan je bil eden najtežjih v mojem življenju. In nalašč pišem samo o slovesu z otroki. Zakaj? Vedno sem postavljal moj odnos z njimi na prvo mesto. Še vedno stremim k temu, da bi iz sebe potegnil le najboljše in vem, da mi z njihovo pomočjo ne bi uspelo. Pa naj bodo to najmlajši iz jutranjega varstva ali pa tisti večji, že nekoliko obrušeni. Pa veste, da problematičnih otrok na šoli sploh nisem utegnil spoznati… Nekako jih nisem našel, čeprav sem slišal, da naj bi jih bilo kar nekaj.
Še enkrat izpostavljam odnos učitelja in otrok. Ali vemo, kaj je prava pot? Nekaj malega se mi kaže že s številnimi skoki v naročje prvošolcev, ki so mi tako izkazali svojo naklonjenost. Imeli so me celo radi in tudi jaz njih. Še bolj pa so me presenetila dekleta s svojo pozornostjo tik pred slovesom. Takšen dan se zgodi enkrat v življenju. Zelo sem bil razočaran, hkrati pa tako prepričan, da sem na pravi poti… Še vedno pa mi srce otrpne, ko se spomnim, da v ponedeljek nisem več del teh sanj.
Hvala učenci in učenke II. osnovne šole Celje. Ponosen sem na vas in vas imam rad!