Ojsty

Saj ne gre ravno za tega Dvojnega V-ja, gre za to, kar le-ta predstavlja. Sem mislil, da je moj odnos do vsega ameriškega pretirano slab, sedaj pa sem opazil, da sem še vse preveč toleranten.

Zakaj?

A si je kdo nazadnje ogledal serijo dokumentarcev Zeitgeist (kar najdi to besedo kje na YouTube)? Tole je pa res nekaj, kar spravlja navadnega smrtnika ob vso moralno držo, ki jo premore. Po pravici povedano… Kaj sploh še ostane vrednega na tem svetu, če se take stvari dogajajo, kot so predstavljene tam notri. Morala? Žal, se ji bom tudi jaz odrekel.

Poglejte! Pa ni to slaba reklama!

Zadnje čase razmišljam, kaj bi lahko bila sporna vsebina v mišljenju posameznika v razmerju do družbe in njenih norm. Kaj naj bi to sploh pomenilo… Kaj so že družbene norme in kdo jih postavlja? Ste gledali film Matrica? Če ste, se seveda zavedate filozofskega vprašanja o človekovi Biti. Mogoče se pa motim in se tega ne zavedate.

Še enkrat: kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne? Zakaj se moram na vsak način prikloniti neki množici, samo zato, da bom lahko normalno živel. Saj hec je ravno v tem, da vsi mislimo, da se prilagodimo večini oz sistemu, ki to večino zadovoljuje. Pa ni res! Obvladujejo nas mini skupine, ki so si podredile vse ostalo na način, ki se ga niti ne zavedamo.

Privzemimo: jaz sem sporna vsebina te družbe. Nekdo, ki se ne ukloni, ki se ne podredi, ki razmišlja po svoje. Nekdo, ki ga dnevne teme ne prevzamejo. Potem se pa ne more vklopiti v družbo, saj ne ve niti tega, da je pomembno tisto, kar producirajo mediji kot vsakodnevno propagando.

In kaj imamo ljudje sploh od vsakodnevnega napadanja in pitanja z nepomembnostmi. Mogoče strah pred sočlovekom in pred nas samimi. Pa kaj še… Nič pametnega!

Spet bom privzel: rad sem sporen dejavnik te družbe in vem, da je edina prava pot lastna pot.

(mogoče se ti zdi, da nisem nič povedal… premisli še enkrat…)

Sem malo prej prebral blog o dosmrtni ječi ali nekaj takega in tudi nekatere komentarje. Malo se mi smešno zdi, kako se vsepovprek govori o maščevanju storilcem hudih kaznivih dejanj na nehuman način.

Ne vem, ali je to res maščevanje? Ali mislite, da se nekdo, ki vzame pravico v svoje roke ne zaveda teže svojega dejanja. Pa tukaj pustimo na stran nekatera zelo huda psihološka stanja… Vsak, ki ceni svoje in seveda tudi tuje življenje, se ne bo kar tako spustil na nivo ”divjega zahoda” in mu bodo njegove vrednote ostale tudi v najbolj kriznih trenutkih njegovega življenja.

Ena malo drugačna primerjava: grem v trgovino in do blagajne prinesem neke stvari, ki jih moram plačati. Logično, a ne. Če jih ne želim plačati, jih pač ne vzamem. Spet logično. Lahko jih ukradem. Samo, tukaj zna biti cena še višja. Se pravi, vsaka stvar, ki jo bom naredil, je del moje izbire. Lahko se odločim, da začnem izvajati hude zločine. Izbiro imam. Vem, da je neka kazen, a kaj ko mi jo bodo šele na sodišču povedali, zdajle pa se raje s tem ne bom ukvarjal.

Še enkrat: maščevanje? Ne! Vsak ima izbiro! Je le cena, ki jo moramo plačati.

To, da me kot vsakega kam vleče, je menda že čisto normalno. Je pa tudi res, da se zadnje dni ukvarjam predvsem s službo. Sem bil vedno bolj zapečkar, naenkrat pa se mi ne zdi nič takšnega več, če si človek upa pokukati iz lastnega gnezda.

In res… Kot da se ne bojim več niti spremeniti omrežne številke, naenkrat sem brez pravih pomislekov celo o selitvi kam na sever Evrope. No, ne ravno na sever..

Sedaj pa dilema… Zaupam v svoje sposobnosti, vseeno pa obstaja nekakšna bojazen, če je le ta tuj sistem takšen, da ga lahko obvladuješ z našim znanjem. Pa še kak tečaj nizozemskega jezika bo tudi prav prišel. Razen, če ne bo prevladala Anglija ali pa Irska.

Sem se že rahlo zasanjal… Kaj bi počel, če bi se nastanil npr. v Londonu? Prav gotovo ne bi mogel ostati ravnodušen glede njihove nogometne ponudbe. Arsenal, ne vem, če ne bi porabil dobršnega kosa pogače za obisk njihovih tekem. Kaj hočem, če sem pa Gunner po srcu…

Kakorkoli, saj bom tudi zadovoljen, če mi uspe doma. Vsaka stvar ima dve plati, katerima lahko sami dajemo različno težo. Potem pa težkamo in težkamo pa na koncu vedno nekaj srednjega in lažjega izberemo. Tokrat pa ne bo tako!

Slediti svojim sanjam… Kje sem že to slišal?

Kot moški sem prepričan, da so ženske pri športih kot je nogomet in podobno nekje daleč zadaj. Če sedaj bolje razmislim, vidim, da je neka dejavnost čisto drugačna, če vanjo vpleteš svoja čustva.

Tako sem začel gledati žensko košarko. Ne smejte se! Hvala bogu, da nimam več nobene povezave tam (sva šla narazen…) in ženske košarke ne gledam več. Res mi je odleglo.. Pač tako je, če se kdo od tvojih bližnjih udejstvuje. Nazadnje sem vodil šolsko dekliško ekipo v rokometu in zopet sem postal pravi navdušenec. Priznam, rokomet je nekaj čisto drugega kot pa košarka. Tukaj se kar da naužiti tako igre kot tudi postranskih stvari. Pa še moje punce enostavno mora človek imeti rad…

Kaj pa nogomet? Nekako ne morem gledati. Niti Nemke me ne prepričajo. Sem pa ujel finale UEFA za ženske klube, kjer so Arsenalove lepše predstavnice zmagale nekje na švedskem. Ne bi gledal, če ravno ne bi navijal za Arsenal. Ne vem ali sem jaz tako labilen in me nekatere stvari tako hitro navdušijo ali pa zgolj spreminjam svoje mnenje o kvaliteti ženske igre.

Je pa kategorija, ki je ne gre prezreti… Ženska odbojka. To pa je vredno pogledati!

So včasih dogodki, ki ti pretresejo vsakdanjik. Dogodki, ki poberejo vse, kar človek skriva v sebi. In ravno meni se je dogodila ena taka črna luknja, ko mi je ena situacija popolnoma izničila pomen druge. Sem dve objavi nazaj pisal o eni temi, ki pa je sedaj že preteklost. Ja, tako hitro lahko to gre. Pa vendar! Stresnost takratnega obdobja mi je vzela prav vso energijo. Sedaj bi moral najbrž skakati od veselja pa ne morem. Nekako ne morem vdihniti s polnimi pljuči. Kot da bi se mi predhodni negativni stres združil s sedanjim pozitivnim. Prav povožen sem! Pa ne bi smel biti… Hm, da ni mogoče še tale prejšnja polna luna dala kaj zraven…

V glavnem. Včasih človek napiše veliko in nič ne pove. Vse bolj se mi zdi, da sem tudi jaz danes napisal ravno to - NIČ. Pa vseeno, človek mora včasih tudi tisto dati iz sebe, kar ne razume. In ne razumem ravno tega, kako sem lahko tako prazen v svoji duši, da ne zmorem čutiti niti slabih niti dobrih občutkov. Saj bo minilo in upam, da se bom slednjič le zavedal pomena svoje ‘’sreče” in to kot tako tudi doživel!

Že nekaj časa se nisem ob torkih tako nelagodno počutil… Res je, da mi ni bilo treba zgodaj biti pokonci,  vseeno pa mi je kar kmalu začelo presedati tole ležanje v postelji. Ja, včasih je postelja tudi lahko precej trda, pa to opaziš šele takrat ko bi rad bil kje drugje kot pa v njej.

Popoldne imam spet atletiko na sporedu in moje mulce. Me prav zanima, če si bom moral spet toliko izmišljevati kot nazadnje. Sem dobil občutek, da v uri in pol lahko pri njih zamenjam kar 10 do 15 različnih aktivnosti… Še več, celo moram jih, sicer postanejo preveč ”živi” in se samo še nemirno podijo sem ter tja.

V glavnem, dela mi še ni zmanjkalo, sem včeraj ugotovil, da sem tako zaposlen v popoldnevih pa še več dela si nalagam… Samo čakam še na to, da mi otroci iz nedavno bivše osnovne šole pošljejo kakšen koledar svojih športnih aktivnosti. Sem obljubil, da jih pridem gledat!

Priznam! Nisem pisal tehle nekaj mesecev. Priznam tudi to, da sploh nisem imel časa… Bil sem namreč tam, kjer sem se počutil najbolje. In kaj je lahko tisto, kar te izpolni in prevzame do te mere, da lahko na vse skupaj kar naenkrat pozabiš? Lepo počasi…

Moja sanjska služba: to kar sem, učitelj športne vzgoje. Ne vem, če bi lahko še kaj drugega opravljal s takim veseljem in takim žarom. Pa je tudi lep občutek, ko znajo to otroci sprejeti točno tako kot je mišljeno. Veste, otroci vedo, kaj leži človeku na duši, kdaj se nekdo pretvarja in kakšen je človek resnično do njih. Prav zaradi tega in njih samih mi bo za vedno v spominu ostal zadnji dan našega skupnega bivanja na naši šoli. Ja, vedno bom ponosen na to, da sem lahko učil na takšni šoli pa čeprav je splet okoliščin botroval, da sem moral po tako kratkem času vse skupaj zapustiti in si pričeti iskati nekaj novega. Po pravici, sploh ne vem v tem trenutku, kako se mi je lahko to zgodilo, da sem odšel, iskanje pa tudi upam, da ne bo tako dolgo.

Kako dojame učitelj svoj zadnji dan? Sem mislil, da se bom lahko pripravil na odhod in me ne bo preveč čustveno prevzelo. Pa je že na ploščadi pred šolo bil tako lep napis: Toni, ostani z nami za vedno! Pa vsi pogledi mojih otrok, vsa nesmiselna vprašanja ”zakaj?” in prepričevanja naj ostanem… Kaj bi dal, da bi lahko.

Ta dan je bil eden najtežjih v mojem življenju. In nalašč pišem samo o slovesu z otroki. Zakaj? Vedno sem postavljal moj odnos z njimi na prvo mesto. Še vedno stremim k temu, da bi iz sebe potegnil le najboljše in vem, da mi z njihovo pomočjo ne bi uspelo. Pa naj bodo to najmlajši iz jutranjega varstva ali pa tisti večji, že nekoliko obrušeni. Pa veste, da problematičnih otrok na šoli sploh nisem utegnil spoznati… Nekako jih nisem našel, čeprav sem slišal, da naj bi jih bilo kar nekaj.

Še enkrat izpostavljam odnos učitelja in otrok. Ali vemo, kaj je prava pot? Nekaj malega se mi kaže že s številnimi skoki v naročje prvošolcev, ki so mi tako izkazali svojo naklonjenost. Imeli so me celo radi in tudi jaz njih. Še bolj pa so me presenetila dekleta s svojo pozornostjo tik pred slovesom. Takšen dan se zgodi enkrat v življenju. Zelo sem bil razočaran, hkrati pa tako prepričan, da sem na pravi poti… Še vedno pa mi srce otrpne, ko se spomnim, da v ponedeljek nisem več del teh sanj.

Hvala učenci in učenke II. osnovne šole Celje. Ponosen sem na vas in vas imam rad!

Meni najljubša Prešernova pesem.. Še posebej zadnja kitica (dekleta, le preberite jo)..

DEKLETAM (France Prešeren)
Padala nebeška mana
Izraelcam je v pušavi;
zginila je, ak pobrana
ni bila ob uri pravi.

Kak lepó se rosa bliska,
dokler jutra hlad ne mine!
Komej sonce bolj pritiska,
bo pregnana od vročine.

Rožice cvetó vesele
le ob času letne mlade;
leto pošlje piš in strele,
lepo cvetje jim odpade.

Roža, rosa ino mana
naša je mladost, dekleta!
Svétjem, naj ne bo zaspana,
ki cvetó ji zlate leta.

Fante zbiraš si prevzetna,
se šopiriš, ker si zala;
varji, varji, de priletna
samka se ne boš jokala!

Sedaj je tudi uradno! Učitelj sem! In kako je bilo prvi dan? Super! Moram priznati, da sicer nisem spal skoraj pol noči, pa zdaj vem, da se mi ne bi bilo treba čisto nič sekirati… Pa kako hitro mi je minilo… Upam lahko le, da bo tole moje navdušenje trajalo in trajalo!